Nataša Kočar

Moja zgodba in pogled na poučevanje plesa

Ljubezen do posredovanja znanja

Začenjam z mislijo Bertrand -a Russell -a, so -utemeljitelja analitične filozofije, ki pravi:
»Noben človek ne more biti dober učitelj, če ne čuti tople naklonjenosti do svojih učencev in pristne želje, da bi jim posredoval, kar sam ceni.«
Bertrand Russel

Se človek odloči postati učitelj? Zase lahko rečem, da sem učiteljica postala povsem spontano.
Po končani gimnaziji sem študirala svoja najljubša predmeta, geografijo in sociologijo. Na pedagoški smeri študija sem se znašla bolj po naključju, zato nisem vedela, kaj naj pravzaprav pričakujem. Kmalu so me pedagoški predmeti pritegnili in ko smo v zadnjem letniku študija dobili priložnost za prvo delo v razredu, je bila zelo pozitivna. Takoj po zaključenem študiju sem se spoznala s prvim delom v razredu. Poučevala sem posebno skupino najstnikov, ki so zaradi vedenjskih in učnih težav pristali na skrajšanem programu osnovne šole. Ta del moje učiteljske poti se je dokaj hitro zaključil. Pot me je kasneje zanesla k poučevanju prve triade v osnovni šoli in na koncu do poučevanja odraslih. Šele tu sem se zares našla. Andragoško poučevanje odraslih mi je pisano na kožo.
Od malih nog sem vključena v plesno šolo in od nekdaj sem si želela postati plesalka in učiteljica plesa. Kot učiteljica sem se večkrat preizkusila že v adolescenci, ko sva s prijateljico med šolskimi počitnicami vodili plesno šolo za otroke iz soseščine.
Ko sem v času študija prvič začela obiskovati tečaj orientalskega plesa, me je le-ta popolnoma prevzel, hkrati pa tudi kultura iz katere ples izhaja. Svojo ljubezen do orientalskega plesa, do nenehnega izobraževanja in strastno željo do branja literature, ki je na kakršenkoli način povezana s plesom, sem počasi začela prenašati naprej. Po šestnajstih letih poučevanja orientalskega plesa izključno odraslih, sem razvila svoj način poučevanja, ki se je izkazal za dobro prakso. V našem plesnem društvu, kjer deluje plesna šola, so se nekatere učenke navzele moje predanosti plesu in tudi same postale izjemne plesalke in učiteljice.

Volja do nenehnega učenja

»Človek, ki skrbi za svoje staro znanje in hkrati nenehno pridobiva novo, lahko postane učitelj drugih.« Konfucij

Najboljši učitelji so zame tisti, ki jih odlikuje širina duha in suverenost na svojem področju. Učiteljevo izobraževanje se ne neha s končano diplomo, certifikatom ali zaključenim seminarjem. Pravi učitelj je tisti, ki nenehno hlasta za novim znanjem, širi svoja obzorja, se ne boji novosti, konkurence in neznanega. Vse to vzame kot izziv in navdih za svoje nadaljnje delo. Mene novi izzivi nenehno motivirajo za nadaljnje delo: berem strokovne članke in knjige, obiskujem delavnice in spremljam dogajanje v svetu orientalskega plesa, ki je izredno dinamično in hitro spreminjajoče. Polnim se s potovanji in najrazličnejšimi oblikami kulturnih udejstvovanj – od ustvarjanja do obiskovanja plesnih in gledaliških predstav, filmskih projekcij, razstav in koncertov. Ker sem študirala geografijo in sociologijo, me že od nekdaj privlačita nenehno spreminjajoč planet in družba.
Ne smemo pozabiti, da smo plesni učitelji izpostavljeni nenehni fizični obremenitvi. Ples narekuje gibanje, zato je še posebej pomembno, da plesni učitelji skrbimo za svojo fizično kondicijo. Naše telo je naše delovno orodje in če bomo zanj dobro skrbeli, nam bo dolgo in dobro služilo.

Navdihovanje

»Povprečen učitelj pove. Dober učitelj pojasni. Odličen učitelj prikaže. Velik učitelj navdihuje.«
William Arthur Ward

Velik učitelj svoje učence navdihuje in jih spodbuja da rastejo. Vse moje učenke, ne glede na to ali so ravnokar začele ali pa so z menoj že več kot desetletje in pol, spoštujem in cenim vsako leto njihovega zaupanja meni in mojim učnim metodam. Da lahko navdihujem tudi tiste, ki so z menoj prehodile plesni camino, moram tudi sama ves čas iskati nove navdihe in izzive, ki postanejo del mene in me navdušijo tako zelo, da lahko to navdušenje prenašam naprej.
Nekoč sem prebrala zapis japonskih zen mojstrov: »Ko učenec preraste učitelja, učitelj postane mojster«. Ali lahko za učitelja obstaja večja čast, kot je ta da postane mojster? Moj odgovor je jasen: »Ne«.
Svoje učenke vedno spodbujam, da ustvarjajo tudi same, jih izobražujem, da lahko tudi one predajajo znanje o plesu naprej. Do sedaj mi je uspelo vzgojiti kar nekaj izjemnih plesalk, na katere se lahko obrnem, kadar potrebujem nadomeščanje in katere skupaj z mano soustvarjajo nove plesne predstave.

»Plemenito je učiti se. Še bolj plemenito je učiti druge.«
Mark Twain